Vsakdo razume sporočilo spodvitega pasjega repa. Toda zakaj je to zgovorno znamenje v telesni govorici psov in volkov sčasoma dobilo pomen, da je to znamenje strahu, negotovosti, podrejenosti, miroljubnosti in nižjega položaja na družbeni lestvici? Na drugi strani naj bi kvišku štrleč rep pomenil dominantnost in višji položaj.

Odgovor na to vprašanje ne tiči v samem repu, temveč v tistem, kar se skriva pod njim. Če klečeplazni pes povesi rep in ga spodvija tesno med zadnji nogi, na ta način v bistvu zaustavi širjenje vonjavnih znakov iz analnega območja neposredno pod korenom repa. Kadar se srečata dva psa z visokim socialnim položajem, ponosno dvigneta kvišku vsak svoj rep ter izpostavita predel pod njim natančnejšemu raziskovanju. Glede na to, da analne žleze izločajo osebni vonj, po katerem se psi med seboj prepoznavajo, je zatiskanje teh žlez z repom, stisnjen med nogami, pravzaprav pasja oblika človekovega sramežljivega skrivanja obraza pred ljudmi.

Za posameznega domačega psa, ki živi s človekovo družino, takšno ravnanje nima posebnega pomena. Zato pa je pomembno zmeraj, kadar se zbere več psov in je njihov socialni položaj v krdelu zelo važen. Takšno obnašanje je za šibkejše člane skupine lahko celo življenjskega pomena, saj jih varuje pred močnejšimi živalmi. Slednje seveda še posebej velja za v divjini živeče volkove. Tako je mogoče videti podrejene samice, kako v bližini močnejših članov krdela zmeraj povesijo rep. Kadar se približajo volku vodniku, ga spodvijejo med noge; ko se umaknejo iz njihovega dosega, rep spet dvignejo kvišku.

Domači psi pa se glede tega vendarle znatno razlikujejo od svojih nekdanjih divjih prednikov. Volkovi (toda ne tudi psi) imajo na repu posebno žlezo, ki jo je mogoče opaziti kot teman madež, nekako osem centimetrov od korena repa. Obkrožena s temnejšo, trdo štrlečo dlako, je ta majhna žleza pravzaprav sestavljena iz večjih lojnic, služi pa za izločanje maščobnih snovi. Tako kot analne žleze skrbi zgolj za razpoznavanje z vonjem, njen položaj na zunanji strani repa pa je še posebej značilen. Ker se namreč nahaja tam, kjer se, predstavlja ob analnem še eno dodatno območje razpoznavnih vonjev. Če se volk približa tovarišu z namenom, da bi ovohal njegov zadek, bo ob dvignjenem repu naletel na vonj, ki se izloča iz zunanje repne žleze, če bo rep spuščen. To pa pomeni, da je govorica vonjav pri volkovih zgovornejša kot pri psih.

Zakaj pri psih razvoj ni šel v to smer, je še danes popolnoma nejasno. Vse druge spremembe, do katerih je prišlo med deset tisočletnim razvojem psa iz volka do današnje domače živali, so posledica človekovih posegov oziroma prizadevanj vzrediteljev, da bi izpostavil zdaj to, zdaj drugo lastnost svojih živali. To je sčasoma pripeljalo do pisane množice danes znanih različnih pasem. Ker pa se je preučevanje delovanja repnih žlez pri volkovih začelo šele pred nekaj leti, seveda ni mogoče pričakovati, da bi že v prejšnjih stoletjih moglo zbujati pozornost ljudi, ki so ustvarjali nove pasme psov. To je torej ena tistih razlik med psi in volkovi, ki so tudi danes popolnoma skrivnost.

Za konec še ena ugotovitev glede razlik v položaju repa pri psih in volkovih. Čeprav je osnovna naloga dvigovanja oziroma spuščanja repa uravnavanje intenzivnosti izločanja žlez z razpoznavnimi vonji, je postalo drugo, vidno sporočilo prav tako pomembno. Če namreč od daleč opazujemo, kaj se dogaja ob srečanju dveh psov, zlahka že po položaju njunih teles ugotovimo, kateri ima dominantno in kateri podrejeno vlogo. Že bežen pogled zadošča, če se hočemo prepričati, ali je v statusnem razmerju med dvema živalma prišlo do kakšne spremembe – ali se je, na primer, mlajši samec morda že toliko okrepil in opogumil, da bo konec koncev le odkrito izzval starejšega in močnejšega.