Psi se do svojih lastnikov največkrat vedejo izrazito prijateljsko in pohlevno, saj v njih vidijo dominantne pripadnike »krdela«, ki mu oboji pripadajo. Kjer pa živi skupaj več psov, je mogoče opazovati tudi načine, kako se močnejši pes vede do svojih Tovarišev.

Če najstarejši samec začuti, da je ogrožena njegova nadvlada, si bo najprej nadel strašljiv videz. Nadležnega tekmeca hoče ustrahovati, da bi se mu ne bi bilo treba zateči k uporabi sile. Takšno vedenje je v bistvu usmerjeno k temu, da je dominantna žival videti večja in močnejša, obenem pa na ta način izraža svojo trdno odločenost, da bo, če ne bo šlo drugače, tudi napadla. Takšna grožnja navadno zadošča, da se ustrahovani nasprotnik pravočasno umakne.

Izražanje groženj sestavlja deset značilnih elementov, med katerimi vsak prispeva svoj poseben znak, uperjen proti nasprotniku:

1. Zobje so razgaljeni, tako da je dvignjena zgornja in povešena spodnja ustnica. Na ta način se pokažejo grabivci in sekalci, kar je jasno opozorilo, da jih je žival, ki grozi, pripravljena tudi zasaditi v nasprotnika.
2. Gobec je odprt, kar pomeni, da je pes pripravljen v hipu stisniti razklenjene čeljusti.
3. Kotički ust so pomaknjeni naprej; to je popolno nasprotje prijateljskega, igrivega in krotkega izraza na obrazu živali, saj so v teh primerih pomaknjeni nazaj proti uhljem. Ta element grožnje zato opozarja, da žival ni ne prijateljska ne igriva in ne krotka.
4. Uhlji so postavljeni pokonci in nagnjeni naprej. Celo pri pasmah z dolgimi povešenimi uhlji je mogoče opaziti prizadevanje, da bi dosegle tak položaj. Psi s tem kažejo, da so na preži in da jim ne bo ušel niti najneznatnejši zvok, ki bi razodeval strah ali napadalnost. Poleg tega dajejo nasprotniku vedeti, da se počutijo tako samozavestne, da se jim ne zdi potrebno zavarovati svojih občutljivih uhljev.

Ob teh grozilnih znamenjih, ki jih kažejo s spreminjanjem izraza na obrazu, oddajajo psi vidne opozorilne znake tudi z nekaterimi drugimi spremembami na telesu:

5. Rep štrli kvišku - v nasprotju s povešenim ali med zadnji nogi spodvitim repom pri pohlevnih in prestrašenih živalih. Pri pokončnem repu je razgaljeno analno območje z žlezami, ki izločajo razpoznavne vonje (s povešenim ali spodvitim repom skuša pes prikriti svojo identiteto), ki naj dajo šibkejšim živalim vedeti, s kom imajo opraviti.

Telo živali, ki grozi, je lahko videti tudi večje, kot je v resnici:

6. Na plečih, hrbtu in zadnjemu delu imajo psi  na koži območja, kjer lahko nasršijo dlako. Kadar se tako naježijo in naščeperijo, je to očitno znamenje, da mislijo s svojo grožnjo kar najbolj resno.
7. Pri tem ima pes togo vzravnane noge, tako da je njegovo telo videti se večje, močnejše in bolj grozeče.
8. Ta učinek se stopnjuje poudarjeno bolščanje v nasprotnika.
9. Iz grla živali prihaja zamolklo renčanje.
10. Celotno telo je tako napeto, da se to odraža v drgetanju repa, ki je pokončen kot sveča..

Takšen strah vzbujajoč videz največkrat zadošča, da se tekmec potuhne in kar najhitreje umakne. Značilen je za dominantne živali, kadar začutijo, da je njihov visoki status resno ogrožen. Ob drugih priložnostih, ko vzdušje med soočenjem ni tako do skrajnosti napeto, si močnejši pes lahko privošči tudi nekatere druge oblike uveljavljanja svoje premoči

Ena med njimi je tako imenovani bočni obred, pri katerem se močnejši pes mirno in previdno s strani približa šibkejšemu, ki stoji ali leži. Dominantna žival tako zavzame položaj, kot da bi podrejeni presekala pot in ji sporočila, da nadzoruje vsak njen gib.

Druga možnost je tako imenovani plezalni obred, pri čemer se močnejši pes s sprednjima nogama povzpne na hrbet ali ramena slabotnejšega tekmeca. To je sicer uvodno dejanje k spolni združitvi, vendar v tej situaciji nima nikakršne zveze s spolnostjo. Gre za sporočilo, ki ne dopušča nikakršnega dvoma o tem, kdo je zgoraj in kdo spodaj.

Poznamo še dva druga načina, s katerima nadrejene živali dajejo podrejenim vedeti, kdo je pravi gospodar. To sta grožnja z naskokom in grožnja z zasedo. V prvem primeru se močnejši pes premika tako, da daje videz, kot da bo zdaj zdaj planil nad nasprotnika, čeprav v resnici svoje grožnje ne namerava izpolniti. V drugem primeru pa se prihuli k tlom, kot da bi se skril v zasedo, vendar je pri tem njegovo vedenje ves čas na očeh tekmeca. V obeh primerih gre torej za opomin, ki ga podrejene živali navadno kaj hitro razumejo.

Močnejši pes s taksnimi grožnjami opozarja šibkejše tekmece na svoji višji status. Kadar živi skupina psov dalj časa skupaj, je za ovrstno vedenje manj potrebe, saj so medsebojna razmerja med živalmi v skupini praviloma dobro organizirana in prijateljska. Poleg tega je pri živalski vrsti, za katero je bilo sodelovanje pri lovu odločilnega pomena za uspešen razvoj, zelo vazno, da močnejši psi (ali volkovi, vodniki krdel) niso preobremenjeni se z notranjimi spopadi.

© Morris, Desmond - Dogwatching ~ Doberman Klub - E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebuješ Javascript