Če hočemo razumeti, zakaj domači psi včasih zakopavajo kosti, si moramo najprej pogledati, kako lovijo divji volkovi. Droben plen, kakršen so na primer miši, preganja, zalezuje in naskoči vsak volk sam. Ujame ga tako, da ga s sprednjima šapama pritisne k tlom. Ta postopek nekajkrat ponovi, nato pa plen nenadoma hitro pogoltne. Enako ravna tudi z nekoliko večjo divjadjo, na primer s kunci ali zajci. Če mu povzročajo težave, jih z nekaj ugrizi hitro pokonča. Srednje velike živali, kot so ovce ali srnjad, ubije tako, da jim pregrizne grlo. Smrtni boj traja le nekaj sekund.
Pri plenu, ki je manjši od ovce, ni potrebe, da bi odvečno hrano spravili tako, da bi jo zakopali. Nekaj lačnih volkov lahko hitro pospravi tudi manjšega jelena. Vsak odrasel volk namreč lahko naenkrat požre kar deset kilogramov, v času štiriindvajsetih ur pa nič manj kot dvaindvajset kilogramov mesa.
Samo kadar volkovi uplenijo zares veliko žival (kot je odrasel jelen, govedo ali konj), se dogaja, da vsega mesa ne morejo požreti. A celo v takšnih primerih največkrat pustijo razkosano žival tam, kjer so jo pobili, in se k mrhovini vrnejo pozneje.
Če pa gre za manjše krdelo z le nekaj odraslimi živalmi, ti volkovi za vsak primer, da bi preostanek plena zavarovali pred drugimi mrhovinarji, meso, ki ga ne morejo požreti, dostikrat zakopljejo pod zemljo. Na ta način zavarujejo hrano predvsem pred pernatimi mrhovinarji (krokarji, vranami in jastrebi), ob vročih poletjih pa tudi pred mrčesom in hitrim razkrajanjem. Meso največkrat zakopljejo v neposredni bližini kraja, kjer so ubili svoj plen. Včasih pa večje kose odvlečejo do svojega brloga in jih tam skrijejo.

Volk opravi tako, da se s sprednjima šapama loti kopanja jame, medtem, ko meso trdno stiska z zobmi. Ko je jama dovolj velika, enostavno razklene čeljusti in pusti, da meso pade vanjo. Nato s smrčkom zrine izkopano zemljo nazaj, dokler jama ni zasuta. Pri zasipavanju si, drugače kot mačke, nikoli ne pomaga s sprednjima šapama. Ko je meso dobro pokrito, smrčkom še nekoliko potlači zrahljano zemljo in mirno odide. Če se naslednji dan vrne, s sprednjima šapama izkoplje meso in ga takoj pograbi z zobmi. Nato močno strese z glavo, da odstrani zemljo, ki se je nabrala na skritem zalogaju, in ga nazadnje mirno požre.
Če se tukaj znova vrnemo k domačemu psu, bomo že laže razumeli, zakaj in v kakšnih okoliščinah se bo odločil zakopati odvečno hrano. V prvi vrsti mora imeti več hrane, kot jo more naenkrat požreti. Če je pes lačen, enako kot njegov volčji sorodnik poje toliko, kolikor lahko spravi vase. Če pa hrana ostane, jo odnese na vrt in zakoplje.
Toda domači pes kašastih konzerviranih ali kuhanih, doma pripravljenih jedi ne more odnesti in med kopanjem jame držati med zobmi.Zato živali, ki dobivajo v svojih skodelicah samo mehko hrano, niti nimajo možnosti karkoli zakopati. Samo če dobijo kakšno veliko kost, se jim ponudi takšna priložnost. Navadno je ne zamudijo.
Razlog, zaradi katerega so kosti tako priljubljen predmet zakopavanja, je preprost. Celo če pes ni preveč hranjen in mu hrana ne ostaja, ima zanj velika kost, ki je ne more zdrobiti in požreti enako vrednost kot odvečna hrana, ki je »ta hip ne more požreti«. Zaradi tega celo lačni psi poslušajo notranji glas in zakopavajo kosti.
Pri nekaterih manjših domačih psih, ki jim lastniki dajejo le mehko hrano, je mogoče opaziti drugačno nenavadno ravnanje, ki pa je prav tako povezano z zakopavanjem odvečne hrane. Ti domači ljubljenci dobro vedo, da je hrana, ki jo puščajo, dobra. Vendar niso lačni. Zato si prizadevajo polno skodelico skriti v kotu sobe. Ker je v takšnih pogojih ne morejo zakopati, lahko samo s smrčkom ponavljajo gibe, kot da bi jo hoteli pokriti z zemljo. To pa največkrat pomeni, da skodelico porivajo po podu iz kota v kot, dokler se ne naveličajo in ne odnehajo. Žival hoče s takšnim ravnanjem svojemu lastniku povedati predvsem to, da je dobila preveč hrane. In namesto, da bi tisto, česar ne more pojesti, prepustila nekim namišljenim mrhovinarjem, ponavlja gibe, kot da bi si odvečno hrano hotela spraviti za pozneje

© Morris, Desmond - Dogwatching ~ Doberman Klub - E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebuješ Javascript